Predlagana direktiva poskuša izboljšati neuspele finančne obete založnikov medijskih publikacij v digitalnem okolju, in sicer z uvedbo nove pravice zanje. Ta ne bo samo povečala prihodkov založnikov, temveč tudi zmanjšala konkurenco in inovativnost pri zagotavljanju novic ter omejila dostop do informacij. Poleg tega bo nova pravica ustvarila dodatno sorodno pravico za vsebine, ki so že zajete z avtorskimi pravicami.
Evropska komisija je predlagala nove pravice na medijskih publikacijah za založnike. Na tej podlagi bodo medijske hiše dobile pravico, da zahtevajo plačilo od tistih, ki objavljajo hiperpovezave do njihovih spletnih strani, če te povezave vsebujejo nekaj besed iz novice ali njenega napovednika. Ta nova pravica je bila poimenovana z veliko različnimi izrazi: založniška pravica, dodatna sorodna pravica, davek na linke in Google davek.
Založniki že imajo veliko korist od avtorskih pravic na svojih vsebinah, in ne potrebujejo dodatne izključne pravice, da te pravice zaščitijo ali izkoriščajo. Kot je razvidno iz preteklih poskusov v Nemčiji in Španiji, dodatna pravica za medijske založnike ne bo spodbujala kakovostnega novinarstva, povečanja raznolikosti medijskih vsebin ali rasti enotnega digitalnega trga. Pač pa bo negativno vplivala na dostop do informacij in možnosti založnikov, da bi delili vsebine z uporabo platform, tehnologij in pogojev, ki so zanje ugodni.
Treba bi bilo nasprotovati razširitvi avtorskih pravic, kot je nova dodatna pravica. Podelitev nove pravice založnikom brez kakršnega koli dokaza, da bo ta dosegla zastavljeni cilj, bo postavila nevaren precedenčni primer. Pravico založnikov medijskih publikacij bi bilo treba črtati iz predlagane direktive v celoti. Obstoječi problem je mogoče rešiti z upoštevanjem pravne domneve, da so založniki medijskih publikacij upravičeni do uveljavljanja pravic v zvezi z deli ali drugimi vsebinami, na katerih imajo avtorske in sorodne pravice.
Kljub skoraj soglasnim kritikam akademikov in civilne družbe sta se Evropski parlament in Svet odločila, da ohranita ta del predloga Komisije. V trialogu so se pogajalci dogovorili, da bo nova pravica založnikov medijskih publikacij trajala 2 leti. Ta pravica bi zdaj pokrivala vse "spletne uporabe medijskih publikacij s strani ponudnikov storitev informacijske družbe" z izjemo "posameznih besed ali zelo kratkih izvlečkov". Besedilo direktive tudi izključuje "zasebne ali nekomercialne uporabe medijskih publikacij, ki jih izvajajo posamezni uporabniki" iz obsega pravice in zahteva, da avtorji zadevnih del (najpogosteje novinarji) "dobijo primeren del prihodkov, ki jih dobijo založniki medijskih publikacij."
Nič od tega ne upravičuje uveljavitev popolnoma nove pravice, ki zelo verjetno ne bi povečala prihodkov založnikov, zmanjšala pa bo konkurenčnost in inovacije pri zagotavljanju novic, s čimer se bo omejil dostop do informacij za uporabnike interneta v EU.
Zgodovina
V direktivi InfoSoc ni nobene posebne sorodne pravice za izdajatelje medijskih publikacij. Vendar nasprotniki člena 11 izpostavljajo možnost ureditve, ki bi uvedla domnevo, da so založniki imetniki pravic, s čimer bi se tem subjektom kot imetnikom avtorskih pravic olajšala „sklenitev licenc in uporaba ukrepov, postopkov in pravnih sredstev“. Ta okvir je povzet iz Direktive 2004/48/ES o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine in že zagotavlja robusten pravni mehanizem za zaščito vsebin brez negativnih posledic uvedbe nove pravice.
V členu 11 je Evropska komisija predlagala, da se od držav članic zahteva, da založnikom medijskih publikacij zagotovijo pravice iz člena 2 in člena 3(2) Direktive 2001/29/ES za digitalno uporabo njihovih medijskih publikacij. To pomeni, da bi založniki medijskih publikacij dobili nadzor nad pravicami reproduciranja in dajanjem na voljo javnosti svojih digitalnih publikacij. Komisija je pojasnila, da naj bi predlagana ureditev izboljšala izvrševanje zakonodaje in zagotovila nove vire prihodkov za založnike. Samo založniki medijskih publikacij, kot so opredeljeni v nacionalni zakonodaji, bodo lahko izkoristili to pravico. Pravica bi veljala samo za spletno uporabo del in bi trajala 20 let od objave medijske publikacije.
V besedilu Sveta so tiskane publikacije opredeljene kot „zbirka del, sestavljena pretežno iz literarnih del novinarske narave“. Nova pravica naj bi se nanašala na „spletne“ in ne več „digitalne“ uporabe. Svet je poskušal omejiti področje uporabe predloga Komisije, tako da se ta pravica ne uporablja za „nebistvene dele medijskih publikacij“ (odločitev o vsebini tega termina bi bila prepuščena državam članicam). Besedilo Sveta želi izvzeti tudi dela, objavljena pod pogoji odprtih licenc – „kadar je delo ali drug predmet urejanja vključen v medijsko publikacijo na podlagi neizključne licence... se na [pravice] ni mogoče sklicevati z namenom prepovedi uporabe teh vsebin s strani drugih pooblaščenih uporabnikov“ ali za dela v javni domeni – „se nanje ni mogoče sklicevati z namenom prepovedi uporabe del ali drugih predmetov urejanja, katerih varstvo je že prenehalo.“ Svet predlaga, da naj nova pravica traja eno leto.
Besedilo Parlamenta opredeljuje medijske publikacije kot „zbirko literarnih del novinarske narave, ki jo reproducirajo založniki ali tiskovne agencije“ in izvzema „periodične publikacije, ki so izdane v znanstvene ali akademske namene“. Parlament iz svoje različice izvzema zasebno in nekomercialno uporabo ter trdi, da se pravica „ne nanaša na hiperpovezave, ki jih spremljajo posamezne besede.“ Besedilo določa, da morajo države članice avtorjem zagotoviti „ustrezen delež“ vseh dodatnih prihodkov, ustvarjenih na podlagi pravice. Obdobje trajanja pravice v besedilu Parlamenta je pet let.
Objave na blogu
Viri
To stran gosti Communia, mednarodno združenje za digitalno javno domeno. Vse svoje dokumente, poročila, infografike in raziskave dajamo na voljo pod licenco Creative Commons Public Domain Dedication (CC0). Če ni drugače določeno, so tudi slike dane na voljo pod to licenco. To pomeni, da se vsebina lahko prenese in ponovno uporabi.
