Predlog vsebuje ukrepe, katerih namen je pomagati muzejem, arhivom in knjižnicam, da zagotavljajo boljše storitve svojim uporabnikom na spletu. Nova obvezna izjema za reproduciranje z namenom ohranitve del bo izboljšala pravno varnost. Členi 7–9a bodo ustanovam za varstvo kulturne dediščine olajšali možnost, da dela iz svojih zbirk, ki niso komercialno dostopna, dajejo na voljo javnosti na spletu.
Ustanove za varstvo kulturne dediščine, kot so muzeji, arhivi in knjižnice, imajo že več kot dve desetletji težave z razčiščevanjem avtorskih pravic. Medtem ko jim tehnologija omogoča, da dosežejo veliko širšo javnost in da svoje zbirke dajo na voljo na vse bolj uporabne načine, jih avtorske pravice pri tem omejujejo. Bistvena težava je, da te institucije pogosto niso imetniki pravic na delih, ki jih hranijo v svojih zbirkah, in je zanje zelo zamudno in finančno obremenjujoče razčiščevati avtorske pravice, zlasti ko gre za starejša dela, ki jih imetniki pravic ne izkoriščajo več (ali nikoli niso bila komercialno dostopna). To je privedlo do situacije, da je le majhen del zbirk avtorskih del iz 20. stoletja, ki jih hranijo evropske knjižnice, arhivi in muzeji, na voljo na spletu. Ustanove za varstvo kulturne dediščine temu pravijo „črna luknja 20. stoletja“.
To težavo bi bilo najlažje odpraviti z obvezno izjemo po vsej EU, ki bi omogočala, ustanovam za varstvo kulturne dediščine da razprodana dela dajejo na voljo javnosti na spletu. Evropske ustanove za varstvo kulturne dediščine potrebujejo avtorskopravna pravila, ki jim bodo omogočila, da se osredotočijo na svoje javno poslanstvo - zagotavljanje dostopa do njihovih zbirk. Pri avtorsko varovanih delih v njihovih zbirkah, ki jih imetniki pravic ne izkoriščajo več v komercialne namene (na primer knjig in filmov, ki se ne tiskajo oz. izdajajo več) ali ki niso bila nikoli namenjena za komercialno rabo (npr. politični plakati ali prospekti), bi bilo treba ustanovam omogočiti, da so ta dela na voljo na nekomercialnih spletnih straneh, brez da bi jim bilo treba pridobiti dovoljenja imetnikov pravic.
Prvotni predlog Komisije ni upošteval tega cilja. Namesto zanesljive izjeme je Komisija predlagala zelo omejen in preveč zapleten mehanizem licenciranja. Kasneje sta Parlament in Svet predlagala precejšnje izboljšave besedila Komisije, ki so bile večinoma vključene v končni kompromis. Kompromis združuje manj zapleten sistem licenciranja z izjemo, ki služi kot nadomestni mehanizem za primere, ko licence niso na voljo. Poleg tega bodo države članice lahko uvedle tudi bolj pregledne sisteme licenciranja na nacionalni ravni. Te določbe bodo ustanovam za varstvo kulturne dediščine zagotovile celovite rešitve za večino njihovih težav v zvezi z avtorskimi pravicami, s katerimi se soočajo pri digitalizaciji svojih zbirk. Če bo sprejeta, bo direktiva pomemben korak naprej za sektor kulturne dediščine, ki se že več kot 20 let spopada s temi težavami.
Zgodovina
Obstoječi avtorskopravni okvir v EU ne zagotavlja dobrih možnosti ustanovam za varstvo kulturne dediščine, ki želijo svoje zbirke objaviti na spletu. Dve neobvezni izjemi iz direktive InfoSoc, ki se nanašata ustanove za varstvo kulturne dediščine, ne omogočata objave del na spletu. Člen 5(2)(c) ustanovam za varstvo kulturne dediščine omogoča, da izvajajo „posebna dejanja reproduciranja [...], ki niso storjena zaradi neposredne ali posredne ekonomske ali komercialne koristi“.
Člen 5(3) jim „priobčitev ali dajanje na voljo javnosti del ali predmetov sorodnih pravic, ki niso urejeni s prodajnimi ali licenčnimi pogoji, navedenimi v njihovih zbirkah, v namen raziskave ali zasebnega študija posameznim pripadnikom javnosti po temu namenjenih terminalih, ki se nahajajo v njihovih prostorih“. Nobena od teh določb ne omogoča objave na spletu. Namen Direktive o osirotelih delih iz leta 2011 je bil omogočiti ustanovam za varstvo kulturne dediščine, da dajo na voljo dela, za katera ni mogoče najti imetnikov pravic, vendar je vzpostavila tako veliko breme iskanja, da teh določb ustanove za varstvo kulturne dediščine danes skoraj ne uporabljajo. Do danes je bilo v zbirki podatkov Urada EU za intelektualno lastnino, ki je bila vzpostavljena z Direktivo, registriranih manj kot 13,000 osirotelih del. Več kot dve desetletji digitalne dobe kasneje avtorskopravni okvir EU ne omogoča, da bi ustanove za varstvo kulturne dediščine lahko s pomočjo interneta delile svoje zbirke.
Prvotni predlog Komisije je vključeval oddelek „Uporaba razprodanih del s strani ustanov za varstvo kulturne dediščine“. Komisija je predlagala pristop, ki izhaja iz Memoranduma o ključnih načelih digitalizacije in zagotavljanja dostopnosti razprodanih del, vendar je razširila svoj predlog na vse vrste del. V skladu s členom 7 predloga bi morale države članice zagotoviti sistem kolektivnega upravljanje, ki bi nudil licence ustanovam za varstvo kulturne dediščine, da dajo razprodana dela iz svojih zbirk na voljo na spletu. Čeprav je bil korak v pravo smer, so ustanove za varstvo kulturne dediščine predlog Komisije smatrale za preveč omejen in preveč zapleten. Predlog Komisije nalaga ustanovam precejšnje obveznosti prizadevanja z iskanjem, preden bi lahko pridobile licence za uporabo razprodanih del. Predlog bi z vpeljavo mehanizma razširjenih kolektivnih licenc zagotovil rešitev za težave zgolj v sektorjih, v katerih obstajajo reprezentativne organizacije za kolektivno upravljanje pravic. Glede na to, da to ne velja za vse sektorje (in se med državami članicami tudi zelo razlikuje), bi predlog Komisije v najboljšem primeru zagotovil delno rešitev za problematiko razprodanih del.
Tako Svet kot Parlament sta predlagala bistvene spremembe predloga Komisije. V pogajalskem stališču držav članic je bil ohranjen osnovni pristop Komisija, ki pa se je dodatno osredotočil na poenostavitev nekaterih bolj obremenjujočih zahtev, ki bi jih morale izpolniti ustanove za varstvo kulturne dediščine, preden bi lahko pridobile licence za dajanje na voljo razprodanih del. Uveden je bil tudi nov člen 9a o razširjenem kolektivnem upravljanju. Ta člen bi državam članicam omogočil, da zagotovijo razširjeno kolektivno licenciranje, ki bi se lahko uporabilo za digitalizacijo mešanih zbirk (zbirke, ki vključujejo tako razprodana dela, kot tudi dela, ki so komercialno dostopna). Predlog Parlamenta predvideva dodatno izjemo v členu 7 za primere, ko razširjeno kolektivno licenciranje ne bi bilo mogoče, ker ni reprezentativnih kolektivnih organizacij za upravljanje pravic, ki bi take licence lahko podeljevale. Obvezna izjemo za dajanje teh del na voljo javnosti skupaj s predlogi sprememb Sveta in Parlamenta odpravljajo najpomembnejše pomanjkljivosti predloga Komisije, ki so jih izpostavile ustanove za varstvo kulturne dediščine.
Objave na blogu
Viri
To stran gosti Communia, mednarodno združenje za digitalno javno domeno. Vse svoje dokumente, poročila, infografike in raziskave dajamo na voljo pod licenco Creative Commons Public Domain Dedication (CC0). Če ni drugače določeno, so tudi slike dane na voljo pod to licenco. To pomeni, da se vsebina lahko prenese in ponovno uporabi.
