Člen 13 predlagane direktive prinaša odgovornost spletnih platform za vse kršitve avtorskih pravic, ki so jih storili njihovi uporabniki. Zato bodo morale filtrirati vse vsebine, ki jih naložijo uporabniki, da bodo lahko identificirale kršitve avtorskih pravic. To bo zelo omejilo svobodo izražanja uporabnikov in otežilo možnosti različnih platform, da omogočajo nalaganje uporabniških vsebin. Člen 13 bo spremenil internet, kot ga poznamo.
Filtri uporabniških vsebin, ki jih določa člen 13 predlagane direktive, naj bi odpravili tako imenovano „vrednostno vrzel“, ki naj bi jo utrpela glasbena industrija. Po mnenju glasbene industrije spletne platforme, kot sta YouTube in Facebook, ustvarjajo velike dobičke s prodajo oglasov ob avtorsko varovanih delih, ki jih naložijo njihovi uporabniki, ne da bi pri tem ustrezno nagradili imetnike pravic. Glasbena industrija že dolgo poskuša na odprte platforme prevaliti neposredno odgovornost za naložene vsebine svojih uporabnikov. Glasbena industrija upa, da jim bo to omogočilo boljše pogajalsko izhodišče napram velikim platformam.
Člen 13 bi uvedel odgovornost vseh platform, ki uporabnikom omogočajo nalaganje vsebin odgovornost, za kršitve avtorskih pravic, ki so jih storili njihovi uporabniki, razen če platforme namestijo filtre vsebin in pridobijo dovoljenja vseh imetnikov pravic. Čeprav je to za velike platforme razmeroma preprosto, za manjše ni. Tak ukrep bo tudi neizogibno vodil k pretiranemu filtriranju, saj filtri ne morejo prepoznati mnogih popolnoma zakonitih načinov uporabe avtorskih del (npr. parodije). Čezmerno filtriranje bo močno omejilo svobodo izražanja uporabnikov. Poleg tega bodo zahteve iz člena 13 vplivale na vse spletne platforme, tudi tiste, ki ne vsebujejo glasbe. Nalaganje obremenjujočih obveznosti po filtriranju vsebin na platformah bo pomenilo, da se bodo številne prisiljene spremeniti ali zapreti, kar bo omejilo izbiro uporabnikom interneta v Evropi.
Nič ni narobe, da se poskuša vzpostaviti ravnotežje med interesi ustvarjalcev, imetnikov pravic in internetnih platform, vendar pa prelaganje odgovornosti za kršitve uporabnikov na platforme ne bo doseglo tega cilja in bo negativno vplivalo na pravice uporabnikov. Glede na to, da je osrednja predpostavka člena 13 v osnovi pomanjkljiva, člena 13 ni mogoče popraviti in ga je treba v celoti odpraviti iz predlagane direktive. Rešitev, kako omejiti moč prevladujočih platform, je treba najti izven avtorskopravne zakonodaje.
Kljub temu se zdi, da zakonodajalec EU vztraja na členu 13. Evropski parlament, države članice in Evropska komisija so se dogovorili, da bodo spletne platforme postale neposredno odgovorne za vse kršitve avtorskih pravic, ki jih storijo njihovi uporabniki. Na tej stopnji še vedno ni soglasja o natančni naravi ukrepov (kot so filtri za naložene uporabniške vsebine), ki bi jih morale vzpostaviti platforme za omejitev svoje odgovornosti, in o tem, ali bi morale biti manjše platforme izključene iz obveznosti, določenih v členu 13. Če bo člen 13 sprejet, bo svoboda izražanja uporabnikov omejena izključno v korist gospodarskih interesov glasbene industrije.
Zgodovina
V sedanjih razmerah spletne platforme načeloma niso odgovorne za kršitve avtorskih pravic, ki so jih storili njihovi uporabniki. Člen 14 Direktive o elektronskem poslovanju določa, da se tako imenovani „ponudniki storitev informacijske družbe“ ne morejo šteti za odgovorne, dokler ne vedo za nezakonito dejavnost ali informacije, in če tedaj „ko pridobijo tako znanje ali ozaveščenost, brez odlašanja odstranijo ali onemogočijo dostop do informacij.“ Z drugimi besedami, platforme lahko objavljajo dela, ki so jih naložili njihovi uporabniki, morajo pa odstraniti kršeče vsebine takoj, ko dobijo informacije, da te vsebine kršijo avtorske pravice. Ta omejitev odgovornosti platform za kršitev avtorskih pravic je zagotovila pravno podlago za razvoj številnih spletnih platform, ki uporabnikom omogočajo nalaganje vsebin.
Veliko število spletnih platform se zanaša na omejitev odgovornosti, ki jo zagotavlja Direktiva o elektronskem poslovanju. Poleg tega številne platforme sklepajo sporazume o licenciranju z imetniki pravic, da bi zagotovile stalno razpoložljivost del na platformah in možnost oglaševanja ob vsebinah, ki jih gostijo. YouTube ponuja možnost prostovoljnega filtriranja vsebin imenovan Content-ID, ki imetnikom pravic na glasbenih in avdiovizualnih delih in izvedbah omogoča, da bodisi blokirajo svojo vsebino bodisi v zameno dobijo del dobička od prodaje oglasov ob teh vsebinah.
Prvotna različica člena 13 Komisije bi zahtevala, da spletne platforme, ki „hranijo in javnosti zagotavljajo dostop do velikih količin del [...], ki jih naložijo njihovi uporabniki“ sklenejo licence z imetniki pravic in „sprejmejo ukrepe za zagotovitev delovanja teh licenčnih sporazumov“. Zadnji del te obveznosti bi dejansko zahteval, da spletne platforme vgradijo filtre za naložene uporabniške vsebine, ki bi filtrirali dela, za katera spletne platforme nimajo licenc.
Predlog Komisije je pustil odprtih veliko ključnih vprašanj. Najpomembneje pa je, da je slepo zaupal v tehnologijo filtriranja, čeprav taki filtri očitno ne razlikujejo med zakonito in nezakonito uporabo dela. Zato je še toliko slabše, da predlog ne vsebuje mehanizmov za učinkovito varstvo pravic uporabnikov v okviru izjem in omejitev. Predlog je tudi v popolnem nasprotju z omejitvijo odgovornosti iz člena 14 Direktive o elektronskem poslovanju. Nazadnje, opredelitev platform, na katere se člen 13 nanaša, je tako nejasna, da bi obveznosti licenciranja in filtriranja verjetno obremenile tudi spletne platforme, ki nimajo nobene zveze z uporabo glasbe ali avdiovizualnih del.
Tako Svet kot Parlament sta predlagala obsežne spremembe člena 13, zaradi katerih bi bile njune različice člena 13 še slabše od predloga Komisije.
Različica, ki jo je sprejel Evropski parlament, bi zahtevala odgovornost platform za kršitev pri prav vseh delih, ki bi jih naložili njihovi uporabniki. Zaradi odgovornosti platform za vsa dela, ki jih naložijo uporabniki, so te praktično prisiljene, da namestijo filtre, ki bodo blokirali vse vsebine, za katere pravice niso razčiščene. Različica člena 13 Parlamenta bi spletne platforme spremenila v platforme, ki razširjajo zgolj vsebine, za katere so pridobile licence od imetnikov pravic v zabavni industriji, in nič drugega. V tej luči tudi dejstvo, da se v besedilu Parlamenta predlaga boljše mehanizme pritožb in pravnih sredstev za uporabnike, skoraj ni pomembno.
Besedilo Sveta prav tako predvideva, da so platforme odgovorne za uporabniške vsebine, vendar daje platformam možnost, da to odgovornost omejijo z uvedbo filtrov. Ti filtri bi morali blokirati (in nato odpraviti) vse nelicencirane vsebine, ki so jih identificirali imetniki pravic. Če lahko platforme dokažejo, da imajo vzpostavljene „učinkovite in sorazmerne“ filtre, ki „preprečujejo razpoložljivost specifičnih del, ki so jih identificirali imetniki pravic“, in da „brez odlašanja odstranijo ali onemogočijo dostop“ do kršečih del po pozivu imetnikov, potem platforme ne bi bile odgovorne za kršitve pravic na delih, ki so bila naložena brez dovoljenja. Povedano drugače, besedilo Sveta od platform zahteva filtriranje del, ki so našteta v katalogih imetnikov pravic, vendar jim omogoča, da pustijo objave drugih del, razen če so obveščene o kršitvah pravic.
Objave na blogu
Viri
To stran gosti Communia, mednarodno združenje za digitalno javno domeno. Vse svoje dokumente, poročila, infografike in raziskave dajamo na voljo pod licenco Creative Commons Public Domain Dedication (CC0). Če ni drugače določeno, so tudi slike dane na voljo pod to licenco. To pomeni, da se vsebina lahko prenese in ponovno uporabi.
